[Kolumna] Dobrodelnost - pristna vrednota ali preračunljiva zaveza? | Plastika Skaza d.o.o.
0
SI
Novice

[Kolumna] Dobrodelnost - pristna vrednota ali preračunljiva zaveza?

25.09.2017

Ljudje smo tako zelo različni. Sedem milijard in pol nas je, vsak drugačen, vsak čisto svoja osebnost. A nič nas ne razlikuje bolj kot dobrosrčnost. S soncem v eni roki ter zlatim smehom v drugi ne zna hoditi vsak. Pa čeprav ni težko, verjemite …

Večkrat se sprašujem, ali se zavedamo pravega pomena dobrodelnosti? Večina ta pojem povezuje z denarjem. Slovar slovenskega knjižnega jezika pojmuje dobrodelnost kot opravljanje, izkazovanje dobrih del, dejanj. Sem torej sodijo tudi nasmeh, topel stisk roke, objem, kratek pogovor ali zgolj majhna pozornost … Zdaj pa pomislimo, »kdaj sem bil/a nazadnje dobrodelen/na?«

Sama izredno spoštujem osebe, ki so sposobne dajati od srca in ne pričakujejo prav ničesar v zameno. Prepričana sem, da se takšnim ljudem njihova dobrota in naklonjenost prej ali slej povrne. V mislih imam iskrene ljudi, ki znajo v svojem življenju videti dobre, pozitivne stvari, ki spoštujejo ljudi, so prijazni in pripravljeni priskočiti na pomoč. Tiste, ki res cenijo vrednote srčnosti, ki dovolijo, da so ljudje svobodni v svojih razmišljanjih, in v dobrih delih najdejo zadovoljstvo. Delati dobro torej ni nič drugega kot vrednota, ki jo ljudje nosimo v srcu.

Imeti družino, dobro službo, lepo hišo in dober avto … je seveda nadvse lepo. A je to res tisti pravi smisel življenja, če pa oseba, ki vse to ima, ne zna občutiti, kaj šele deliti kančka sreče? Življenje je kot bumerang, vedno nam v podobni obliki pošlje nazaj to, kar smo sami vrgli vanj. Usoda nas včasih, v prav posebnih okoliščinah, prisili, da se ustavimo in spremenimo svoje navade, da na novo ovrednotimo naše vrednote in presodimo naša dejanja.

Tudi sama sem v preteklosti naredila nekaj napak, ki jih obžalujem. Se jih pa zelo dobro zavedam, iz njih sem se marsikaj naučila in za te izkušnje sem hvaležna. Te zmote želim popraviti. Želim jih spremeniti v dosežke, v nove zmage. To je mogoče le z dobrimi dejanji. Povsem zavestno, odločno, načrtno, a na drugi strani z vsem srcem, vso čutnostjo in empatijo do ljudi, ki jo premorem. Zdi se mi, da mi gre pri tem dobro.

V mislih se mi je tako že pred leti porodila ideja o lastni izvedbi dneva z dobrodelno noto. Želela sem izvesti dobrodelni dogodek, kjer bom kot organizatorka prisotna v pravem pomenu besede. Ne le kot gost, z nasmehom, urejena, svečano oblečena in s svežo pričesko ob podelitvi čeka za donacijo ali kuverte za štipendijo. Takšen dogodek, kjer bom priča nasmejanim obrazom, veselju in sreči, ki bodo rezultat mojih in naših skupnih prizadevanj. Lani so se moje želje uresničile in naše podjetje je prvič izvedlo večji dobrodelni dogodek. Odločili smo se, da našo tradicijo nadaljujemo.

Nekateri se čudijo in me sprašujejo, zakaj donacije ne nakažem neki ustanovi. Kako to, da se odločamo za dogodek, ki zahteva izjemno veliko truda, časa in angažiranja naših sodelavcev, tudi zunanje pomoči in ne nazadnje denarja? Moj odgovor je preprost: »Ker to nisem jaz!« Niso podjetja tista, ki so dobrodelna. Ljudje, zaposleni, lastniki, menedžerji smo tisti, ki čutimo, da je prav, da v imenu podjetja storimo dobro delo, ki vidimo stiske in boj ljudi za zdravje ali preživetje. Podjetje, ki donira zaradi preračunljivosti, ne ustvarja pristne dolgoročne povezanosti z družbo. To podjetje preprosto administrira. Ker v resnici ne čuti niti prave žalosti niti neizmerne sreče prejemnikov.

Noben klik v e-banko ne more nadomestiti pristnih čustev darovanja. Čisto vsak evro, vsak meter poti, vse, kar ljudje vložimo v dobrodelnost, je poplačano z dobroto. Največ šteje čas. Če nekomu darujemo svoj čas, je tako, kot bi mu podarili košček svojega življenja. Če tega ne čutijo zaposleni v podjetju, je donacija le uradniško nakazilo. Nobenega sodelovanja, čustvovanja, hrepenenja po dobri energiji in srečnih obrazih. Tudi ponosa in pokončnosti med zaposlenimi ni, še manj pa temeljnega razumevanja, zakaj sploh donirati.

Prav vsakdo se je gotovo že soočil z obdobjem življenjskih ali osebnih ovir, preprek, izzivov, neodločnosti, kako naprej, in predvsem z vprašanjem, zakaj se je to zgodilo prav meni. Sama se vsak dan znova potrudim, da naredim kaj dobrega. Verjamem, da so dobri trenutki posledica dobrih dejanj. Vse preveč ljudi pa zgolj čaka na razplet njihove usode, živijo brez vizij in strasti. Pravo, pristno življenje zato zamudijo, vse okoli njih pa mine, zbledi. Tistega, kar zares šteje, se ne da prešteti.

Dobrodelnost tudi povezuje in prepleta. Donatorje in prejemnike, gospodarstvenike in umetnike, mlade in stare, organizatorje in medije. Ti dogodki puščajo v življenju vseh nas prav poseben pečat. Eden takšnih je tudi pred kratkim izpeljan dobrodelni turnir v golfu na Bledu. Spoštovanja vredna družba, že tradicionalno zbrana za dober namen. Vem, da bi morala imenovati vse, a naj jih v tem zapisu simbolično predstavljata Anže Kopitar in Joc Pečečnik. Oba sta vzor in najboljši odsev tega, kako globoko se lahko priklonijo veliki ljudje in kako skromni so lahko v svoji srčni veličini. Skromnost je nedvomno vrednota velikih ljudi. In to, dragi moji, je pravi smisel življenja – delati stvari s srcem in strastjo.

Sprašujem se, ali se dobrodelnost naseli v nas z leti in osebno rastjo, s časom, ko lahko odmaknemo pogled od vsakdanjih izzivov in se ozremo naokoli. Ali gre zgolj za željo po medijski prepoznavnosti in ugledu? Dobrodelnost ni služba, ni navada, niti ni obveza. Dobrodelnost preprosto čutiš. Biti dober je stvar srca. Andrew Carnegie pravi, da noben človek ne more postati bogat, ne da bi sam bogatil druge. To je temeljna misel dobrodelnosti. Štejejo samo tista pristna in iskrena, dobra dejanja. Tako, kot mi ravnamo z drugimi, bodo oni ravnali z nami. Življenje nam bo dalo to, kar smo vanj vložili.

Redki občutki v življenju lahko preglasijo te, ki te preplavijo, ko narediš nekaj dobrega. Ko te objame gora srečnih, nasmejanih otrok, je največje darilo, ki ga lahko prejmeš na koncu dobrodelnega dogodka. Iskreni stiski rok pa te napolnijo z dodatno motivacijo in so potrdilo, da si naredil nekaj prav. Takrat si zares bogat. Hvala vam. Iz srca.

Tanja Skaza za Časnik Finance

Arhiv novic